nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Glasba Artura Annecchina iz evropskega izročila (in ne po ameriških zgledih) gradi razliko med preprosto in nežno, mestoma tudi otožno Aličino melodiko ter različnimi oblikami bolj umetelnih (tudi parodično stiliziranih) solističnih in zborovskih (tudi večglasnih) napevov, s katerimi se predstavljajo bitja iz Aličinega domišljijskega sveta. Nežna otožnost se prepleta z blago parodičnostjo in groteskno slovesnostjo, posebnost pa so nepričakovani zastoji, zamolki, premori, pretrganja uveljavljenega ritma, s katerimi glasba prispeva bistveno k vzdušju negotovosti, a tudi ozaveščanju lepote v tem svetu. Scenograf in kostumograf Jürgen Lancier je ob sodelovanju oblikovalca luči Sama izostril nasprotja in kontraste med črnim (ozadjem in premično steno z mnogimi odprtinami) in belim (Aličino preprosto dekliško obleko, belimi meglicami, ki od časa do časa dematerializirajo predmetnost in protagoniste na odru) ter omogočal režiserju številne učinkovite nadrealistične učinke (zlasti z
možnostmi prikazovanja rasti in povečevanja Alice, hipnega izginevanja in pojavljanja posameznih oseb ipd.).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani