nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Predstava je slogovno (po Jovanovićevih besedah zavestno!) precej neusklajena in nedosledna, čeprav v detajlih in posameznih rešitvah sveža in lucidna manifestacija Jovanovićeve režijske invencije, kakršno v domačih uprizoritvah pri njem pogosto pogrešamo; opazna je režiserjeva ideološka izostrenost (stražarji nosijo kalašnikove, v izvedbi je mnoge spominjal na ipd.) in pa ponekod, zlasti v uprizoritvi dvora, pomenljiva interpretativna radikalizacija (kamor pa le težko štejemo precej deklarativne prizore z duhovi »preteklosti«, ki obvladujejo dogajanje), vse do groteske in karikature. Odsotnost stila je tudi ena od pomanjkljivosti uprizoritve priredbe Tolstojeve Karenine v režiji osemindvajsetletnega ruskega režiserja Senina, ki je sicer primer tehnično dobro zrežirane celote (po mnenju podjetnega direktorja festivala v hrvaškem kontekstu celo izjemne), ki pa za svoje ambicije ne najde vselej ustreznih igralskih rešitev (zlasti pri ključnih likih, kakršna sta npr. Vronski
ali Karenin), nemalokrat pa se v preobilju domislic izgubi oziroma pozabi na časovno-prostorsko dramaturško logiko in usmerjanje gledalčeve pozornosti.
Karenino v tej ne tako »strastni«, kot bi pričakovali, zato pa interpretativno široki (režiserjevi) priredbi magistralnega romana igra-Kukuljica, kar je precej »netipična« zasedba, ki bolj kakor na zunanje znake igra na lepo »dušo« tako igralke kot naslovnega lika.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani