nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Na Jovanovićevega Hamleta lahko, če smo karseda zgoščeni, gledamo z dveh stališč, najprej skozi lik Hamleta, ki ga igra, pa morda še skozi precej nestereotipno, današnjo Ofelijo (Mona), nato pa skozi vse ostalo, torej celotno Shakespearovo zgodbo oziroma njeno sodobno gledališko uprizoritev. danski princ je sodobni nevrotični junak, zdaj popolnoma otročji, mlajši, kakor je videti, domala ludistično igriv, zdaj skorajda tragično zresnjen, subjekt in objekt usode oziroma zgodovine, ki se odigrava na danskem dvoru, hkrati, nenehno v pogonu; na trenutke komično neroden, nato globoko pronicljiv, skratka Hamlet, kakor si ga dandanes zlahka predstavljamo, brez historične patine, zato pa z jovanovićevskim temperamentom, ki ga nič ne more ustaviti, vendar z njim tudi ničesar ne more »razrešiti« ... Hamlet je tako zlasti povsem aktualna »identitetna« prezentacija samega lika, ujetega v splet dvornih intrig, pri kateri sta bila v opazno pomoč tudi scenografija Jasne in glasba Draga.
Predstava je slogovno (po Jovanovićevih besedah zavestno!) precej neusklajena in nedosledna, čeprav v detajlih in posameznih rešitvah sveža in lucidna manifestacija Jovanovićeve režijske invencije, kakršno v domačih uprizoritvah pri njem pogosto pogrešamo; opazna je režiserjeva ideološka izostrenost (stražarji nosijo kalašnikove, v izvedbi je mnoge spominjal na ipd.) in pa ponekod, zlasti v uprizoritvi dvora, pomenljiva interpretativna radikalizacija (kamor pa le težko štejemo precej deklarativne prizore z duhovi »preteklosti«, ki obvladujejo dogajanje), vse do groteske in karikature.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani