nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Približno tako se je na festivalu godilo z dvema »domačima« predstavama, koprodukcijskim Hamletom v izvršni izvedbi Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda in v režiji, ter Karenino v izvedbi Zagrebškega kazališta mladih in režiji Senina. Na Jovanovićevega Hamleta lahko, če smo karseda zgoščeni, gledamo z dveh stališč, najprej skozi lik Hamleta, ki ga igra, pa morda še skozi precej nestereotipno, današnjo Ofelijo (Mona), nato pa skozi vse ostalo, torej celotno Shakespearovo zgodbo oziroma njeno sodobno gledališko uprizoritev. danski princ je sodobni nevrotični junak, zdaj popolnoma otročji, mlajši, kakor je videti, domala ludistično igriv, zdaj skorajda tragično zresnjen, subjekt in objekt usode oziroma zgodovine, ki se odigrava na danskem dvoru, hkrati, nenehno v pogonu; na trenutke komično neroden, nato globoko pronicljiv, skratka Hamlet, kakor si ga dandanes zlahka predstavljamo, brez historične patine, zato pa z jovanovićevskim temperamentom, ki ga nič ne more
ustaviti, vendar z njim tudi ničesar ne more »razrešiti« ... Hamlet je tako zlasti povsem aktualna »identitetna« prezentacija samega lika, ujetega v splet dvornih intrig, pri kateri sta bila v opazno pomoč tudi scenografija Jasne in glasba Draga.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani