nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Ibsenovi liki se tako še vedno vrtijo v istem družabnem krogu; vse je vztrajanje v koristih, v tistem »največ, kar kdo lahko doseže«. Gre za (tako imenovano) ljubezen kot stvar samopotrjevanja ali politike prisvajanja, nato pa se vsakdo vrne v »zanesljivo« izhodišče, ki ga je prej zapustil (fragmentarna narava epizodnih likov omogoča manj celovitih kreacij). Kritika popredmetenosti sredi moške hegemonije je naposled omejena na simbolno vizijo »razvitega« sobivanja v kapitalizmu - v asociativno odprto sliko skupnega obroka (z za Strelca značilno metaforiko, ki ji nekaj finosti manjka): Nora na privatistični ravni resda dokaže moč značaja, pristane pa posedena med Helmerja in premočevalca Weyganga ( ga igra kot formalizirano hladnokrvnega prostodušneža).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani