nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Na asketskem in abstraktno odprtem prizorišču scenografke in kostumografke - ki je s polkrožnim obodom iz prosojnega stekla (namesto žične ograje, ki jo postavijo v cirkuško manežo ob točkah z), skrajno strogo izbiro pohištva (stoli, miza, ki je tudi postelja, stilni trosed, leseni »ring« za poslednje srečanje med in) ter drastičnimi svetlobnimi posegi Rampreta (zlasti v prizoru do slepote materializiranega severnega sija) omogočala hitre spremembe prizorišč, hipne preskoke iz interierja v eksterier ter z odsevi podob na steklih tudi sočasnost otipljivih teles in predmetov ter njihovih varljivih odsevov na zaslonih poudarjala univerzalnost in teatralnost dogajanja, z zgodovinsko, socialno in značajsko pomenljivimi kostumi pa ga dovolj opazno zasidrala tudi v čisto določen zgodovinski prostor in čas - je režiser gradil od samega začetka zagatno neulovljivo vzdušje negotovosti, v katerem je Erdman na sledi za redkimi oprimki identitete iz svojega otroštva lahko le bolestno poglobil
svojo notranjo razdvojenost in izgubljenost v svetu. Zgodba o tujcu, ki se znajde v mestu svojega otroštva, da bi tam poiskal izgubljeno identiteto, smisel, samozaupanje in notranji mir, se izkaže kot prepoznanje popolnega in totalnega tujstva posameznika v svetu, na zunaj in navznoter dramatično naprezanje posameznika na poti za tem ciljem, četudi brez rezultata, pa kot edina - in odrske upesnitve vredna - resnica slehernikovega minljivega in v vesolju le marginalnega življenja.
Osrednji vlogi Erdmana in, zaradi katere se je njegovo bivanje v mestu otroštva nepredvideno zapletlo in tragično obarvalo, sta izoblikovala in.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani