nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Harling se spretno poigrava s čustvi, je razčustvovan in takoj nato pritisne, sprošča in zadrguje, priče smo drobnim zvijačam in velikim pretresom in Jeklene magnolije, prevedla jih je Vesel, so verjetno ravno zaradi tega gladkega prehajanja v smeh skozi solze iz off-broadwayskega komada postale filmska uspešnica z zvezdniško zasedbo.
Režijsko branje Möderndorferja, ki ga uvede razgibana, filmsko živahna glasba, široko razpre obe plati igre; komedijsko najbolj poudarjajo kostumi Hranitelja, kičasti, karikirani, vpadljivi in agresivni nas opozarjajo na zmaknjen šik klientele in ženske takoj postavijo v bolj provincialno luč, scenografija je bolj nevtralna in kot da že pripravljena na končni obrat zgodbe, pretežno veristična, manj se pase na slabem okusu, med prizori sta na »zaveso« projicirani svetlobni okni, ki nas opozarjata na ogledala v salonu. Zaradi kraja dogajanja Magnolije namreč niso odigrane, kot da ni četrte stene, nasprotno, vse je igrano na steno z ogledali,
torej proti publiki, in med svojim frizerskem lepotičenjem se prav zgovorno ogledujejo in tako so najbolj pogoste pozicije zahrbtne, igralke stojijo ob pogovoru ena za drugo in komunicirajo prek fiktivne točke odboja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani