nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Klovn Ronald režiserja Rodriga Garcíe in igralcev (Ion Munduate, Juan Loriente, Juan Navarro) je primer do kraja radikalnega in angažiranega sodobnega »postdramskega« gledališča, ki si ne dela iluzij o svetu, v katerem živi(mo), in v svojem gledališkem izrazu tudi ne operira z njimi. Iluzij namreč dokončno ni več in tudi teatra kot takega ni več, nič več »vandalizma« La Fure dels (ki bi jo lahko imeli za predhodnico La Carniceríe) ali esteticizma Boba (ki ga v nekem prizoru igralci duhovito karikirajo); med insistenco in resistenco se skupina nedvoumno odloči za zadnjo, za »protiglobalistični«, »teroristični« upor, ki sicer še vedno ostaja v okvirih gledališke dvorane, vendar jo - po dobrem starem brechtovskem načelu - tudi že zapušča oziroma presega. Zgodovina McDonaldovega klovna Ronalda je tako skorajda emblematična predstava, ki jo gledalec, tudi če ni bil deležen neprijetnega fizičnega dotika predstave, vzame s seboj, skupaj z - vendarle! - iluzijo, da angažirano
gledališče kljub vsemu le ni stvar daljnega preteklika ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani