nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Domislice se v predstavi grmadijo na domislico, slike na sliko, predmeti na predmete, kljub neposrednosti nastopajočim ne zmanjka humorja (tudi na lasten račun), do občinstva, ki ga neprizanesljivo (tudi fizično) bombardirajo, pa v resnici gojijo celo nekakšne simpatije ...
Klovn Ronald režiserja Rodriga Garcíe in igralcev (Ion Munduate, Juan Loriente, Juan Navarro) je primer do kraja radikalnega in angažiranega sodobnega »postdramskega« gledališča, ki si ne dela iluzij o svetu, v katerem živi(mo), in v svojem gledališkem izrazu tudi ne operira z njimi. Iluzij namreč dokončno ni več in tudi teatra kot takega ni več, nič več »vandalizma« La Fure dels (ki bi jo lahko imeli za predhodnico La Carniceríe) ali esteticizma Boba (ki ga v nekem prizoru igralci duhovito karikirajo); med insistenco in resistenco se skupina nedvoumno odloči za zadnjo, za »protiglobalistični«, »teroristični« upor, ki sicer še vedno ostaja v okvirih gledališke dvorane, vendar jo - po dobrem starem
brechtovskem načelu - tudi že zapušča oziroma presega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani