nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Nastopajoči, ki se pred gledalci razgaljajo brez predsodkov, nas namreč soočajo z našo lastno mizerijo, (dobesedno) drekom (duhovit je prizor, v katerem igralec pripoveduje svojo družinsko zgodbo, člane družine pa predstavlja z nadomestki - plastičnimi dreki), kompromisi in neodločnostjo, nereflektirano tolerantnostjo in neskončnim »preživetvenim« konformizmom. Domislice se v predstavi grmadijo na domislico, slike na sliko, predmeti na predmete, kljub neposrednosti nastopajočim ne zmanjka humorja (tudi na lasten račun), do občinstva, ki ga neprizanesljivo (tudi fizično) bombardirajo, pa v resnici gojijo celo nekakšne simpatije ...
Klovn Ronald režiserja Rodriga Garcíe in igralcev (Ion Munduate, Juan Loriente, Juan Navarro) je primer do kraja radikalnega in angažiranega sodobnega »postdramskega« gledališča, ki si ne dela iluzij o svetu, v katerem živi(mo), in v svojem gledališkem izrazu tudi ne operira z njimi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani