nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
niti ne postavi na piedestal niti njegovega mita ne spodnese; tako ni niti v službi tistih, ki v revolucijo - najsi bo v skladu z dnevnopolitičnimi potrebami ali omenjenim zatonom ideologij - ne verjamejo (več), niti tistih, ki verjamejo ali - še več - celo verujejo vanjo. Uprizoritev tako ostaja v zlati sredini najrazličnejših aluzij, nekakšen (po)učni komad za mladinsko rabo oziroma za osvežitev spomina tistim, ki so na že pozabili, ali tistim, ki ga morda - kljub njegovi popularnosti v času študentskih gibanj, ki pa se je ohranila, se bojim, zgolj zaradi Chejeve »fotogeničnosti« - sploh ne poznajo, pa bi bilo dobro, da bi ga.
Razlogov za vtis nedoločnosti je nemara kar nekaj: najprej režiserjeva izhodiščna misel, ki se mu v procesu dela izmuzne, nato sicer premišljena, vendar shematična in na trenutke naivna dramska realizacija, ki vse, kar si misli, tudi pove, in to z mestoma dovolj jedrnatimi, mestoma pa suhoparnimi dialogi na meji floskul, in končno ne povsem
reflektirana gledališka zmes skorajda dekorativno stilizirane pa rahlo distancirane in globoko identificirane izvedbe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani