nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Zgodbo o ostareli in zapuščeni znanstvenici, doktorici antropoloških znanosti Ergula, ki v fragmentarnih dialogih z edinim živim sogovornikom, udomačenim Engelcem, ter fiktivnimi telefonskimi sogovorniki iz večjezičnega sveta znanosti postopoma razkriva svoj življenjepis, je režiser postavil v zagaten prostor varovane sobe v umobolnici. Okruški spominskih zgodb iz Erikine mladosti in preteklosti ambiciozne in uspešne raziskovalke, odločilno zaznamovani z vplivi cerkvene hierarhije in posledicami dvoličnosti nekaterih njenih predstavnikov, ter drobci iz aktualne potrošniške brezobličnosti velemestnih megamarketov se v mozaično natrgani izpovedi protagonistke spletajo v sklepno trpko in mučno spoznanje o njeni nezmožnosti ohranjanja iskrenega in avtentičnega razmerja do sebe in okolja, s tem pa tudi o neuresničeni ljubezni ter posledično najgloblji osamljenosti. Njena nikoli izpolnjena mladostno naivna in prostodušna ljubezen do dvoličnega moškega v duhovniški službi ter
nezakonska hči kot sad zapoznele avanture zrele ženske s patriarhalno zarobljenim protagonistom njene doktorske raziskave na Pohorju sta očitno ključni postaji, ki jo nenehno spremljata na miselnih beganjih po spominskih labirintih očitno prehitro in preveč zlahka zapravljenega zasebnega življenja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani