nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
»Osebna in profesionalna identiteta slovenskega likovnega kritika ni nekaj civilizacijsko samoumevnega, danega po tradiciji (kot recimo v od Diderota naprej) ali kar vzeta iz umetnostne zgodovine in njenih poddisciplin,« je povedal, saj pri nas ni niti univerzitetnega študija umetnostne teorije in kritike. Sam je to identiteto (rojen po drugi svetovni vojni) doživljal kot svojevrstno ideološko in subjektivno parado, kot nekaj, kar je že po naravi stvari problematično, hibridno in protislovno. je v svojem referatu začel z Irwini (ko je govoril o poziciji »Mi« in kolektivnem), se nato vrnil v obdobje povojnih let in dejal, da je bil tedaj v slovenski kritiki dovoljen le nekakšen hibridni kolektivni Jaz, medtem ko subjektivni Jaz, individualen, samostojen v presoji in neodvisen od ideološkega modela, ni bil le problematičen, ampak sploh ni bil mogoč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani