nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Zunanje dogajanje je preprosto, a notranje »upravičeno«, od gledalca pa terja njegovo lastno asociiranje, ki ga delno »usmerja« z nekaj performativnimi intervencijami, mestoma »šoki«: prva je zvok, ki se v tesnem prostoru pojavi iznenada nad gledalčevo glavo, druga je ozvočitev kazemat, ki v gledalcu vzbudi asociacijo na globoko podzemlje ali votlino, in tretja je bobneč padec lopute, ki na koncu prekrije režo, gledalcu pa pokaže njegovo lastno podobo: njena notranja stranica je namreč ogledalo.
Tako lahko »sporočilo« performansa išče v premišljeni razgrnitvi razmerij med značilnimi performativnimi elementi, kot so zunaj in znotraj, blizu in daleč, objektivni in subjektivni pogled, dogodek in doživetje, še bolj določno pa v nekakšni ne povsem razrešljivi, vendar kljub temu intenzivni (zagotovo zlasti po performerjevi zaslugi) emotivni reakciji, h kateri kliče gledalca in ga »poziva«, naj ji konkretno ime - najsi bo to žalost ali nemoč, prepoznanje ali razkritje,
spomin ali pozaba - podeli sam.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani