nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Prvi prizor (če odštejemo čakanje pred zaprtimi vrati) gledalca postavi v ozek prostor, obložen z belimi keramičnimi ploščicami, in iz oči v oči z nastopajočim (), ki v »realnem« času pred gledalcem, brez očitnega motiva, vendar ob izrazitem doživljanju nečesa »prej«, zajoče. V drugem prizoru se perspektiva zamenja, v reži se odpre celoten prostor kazemat in v njegovi globini se, zdaj primerno »pomanjšan«, ponovno pojavi nastopajoči, ki sleče oblačilo in z njim prekrije predmeta (srci? dojki? kamna?) pred seboj.
Zunanje dogajanje je preprosto, a notranje »upravičeno«, od gledalca pa terja njegovo lastno asociiranje, ki ga delno »usmerja« z nekaj performativnimi intervencijami, mestoma »šoki«: prva je zvok, ki se v tesnem prostoru pojavi iznenada nad gledalčevo glavo, druga je ozvočitev kazemat, ki v gledalcu vzbudi asociacijo na globoko podzemlje ali votlino, in tretja je bobneč padec lopute, ki na koncu prekrije režo, gledalcu pa pokaže njegovo lastno podobo: njena
notranja stranica je namreč ogledalo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani