nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
»Edina, ki sem jima med vojno res lahko popolnoma zaupal, sta bila moja brata,« je kmalu po drugi svetovni vojni rekel znanec iz Zagreba, ko je svojo Hrvatico zaman prepričeval, da bi imela vsaj še enega otroka.
Veliko je staršev, ki ne vedo več, kaj bi svojemu edincu ali edinki kupili za rojstni dan ali za ali Dedka Mraza: ali velikega medvedka ali komplicirano igračo, za katero še sami ne bodo vedeli, kako se uporablja, ali kako čimbolj pravemu podobno strelno orožje ali itd. itd., kajti vse to že ima, hkrati pa jih vznemirjata skrb in strah, kaj bo s premoženjem, če bi edinca - Bog ne daj! - zaradi bolezni, prometne nesreče, mamil itd. naenkrat več ne bilo.
Na to, da bi mu ali ji »dokupili« bratca ali sestrico, pa se ne spomnijo, čeprav bi bilo to najlepše darilo in enako pomembno za edinca kot za starše in za narod: za edinca, ker bi s tem ne dobil le igrače, ampak tudi eno od najpomembnejših možnosti za pravo vzgojo, ker bi moral pri vsem
upoštevati tudi druge in se jim prilagajati, za starše, ker bi tudi, če bi - še enkrat Bog ne daj! - izgubili enega otroka, ostali še drugi in jim pomagali osmišljati življenje, za narod in državo pa, ker bosta brez otrok propadla in izginila z zemeljskega površja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani