nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
V nadaljevanju nam s skrbno premišljeno mimiko in odrskim gibanjem (ne plesom) ter pomenljivo uporabo rekvizitov in kostumov (otroška oblekica, medvedek, prstan, dvoje ženskih enodelnih oblek, sipek prah ...) z obredno zbranostjo in čustveno ekspresivnostjo izvede srhljivo stopnjevani notranji »predsmrtni striptiz« pesniško občutljive, sebi zveste in zapletene osebnosti, ki v družbenem okolju vselej ostaja nerazumljena, tuja in osamljena s človeško neponovljivostjo in enkratnostjo svoje drugačnosti, dokler se neznosnost bivanja tako usodno ne razboli v njej sami, da jo privede do tretjega in poslednjega poskusa prekinitve življenja in dokončnega odpotovanja.
Režiser in koreograf gradi svojo prepoznavno stopnjevano čustveno napetost (včasih tudi nabreklost) in poetično odprtost oz. ponekod tudi enigmatičnost uprizoritve na kontrastiranju neposredne, ekspresivne, zatrte in izmučene zemeljske telesnosti protagonistke ter mogočne poduhovljene glasbe Zbigniewa Preisnerja. Skrbno
izbrano, prečiščeno in stopnjevano odrsko dogajanje deluje kot pasijon po Sylvii Plath, na katerem je najpretresljivejša »postaja«, ko protagonistka vleče in izvleče tenko belo vrv (življenja) s škripca na stropu ter nato odpre popotni kovček in pripravljeno belo srajco za v grob namoči v gosto in težko rdečo barvo, s katero nato prebarva še bolniško posteljo in sama sebe ter iz igralke oz. performerke preoblikovana v »likovno umetnino« v težkih sakralnih sozvočjih in dimu zapusti prizorišče.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani