nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Na asketskem prizorišču jo čakata le bolniška postelja na levi in škripec s belo vrvjo na desni ter par ženskih salonarjev, ki ga obuje za začetek dogajanja. V nadaljevanju nam s skrbno premišljeno mimiko in odrskim gibanjem (ne plesom) ter pomenljivo uporabo rekvizitov in kostumov (otroška oblekica, medvedek, prstan, dvoje ženskih enodelnih oblek, sipek prah ...) z obredno zbranostjo in čustveno ekspresivnostjo izvede srhljivo stopnjevani notranji »predsmrtni striptiz« pesniško občutljive, sebi zveste in zapletene osebnosti, ki v družbenem okolju vselej ostaja nerazumljena, tuja in osamljena s človeško neponovljivostjo in enkratnostjo svoje drugačnosti, dokler se neznosnost bivanja tako usodno ne razboli v njej sami, da jo privede do tretjega in poslednjega poskusa prekinitve življenja in dokončnega odpotovanja.
Režiser in koreograf gradi svojo prepoznavno stopnjevano čustveno napetost (včasih tudi nabreklost) in poetično odprtost oz. ponekod tudi enigmatičnost uprizoritve
na kontrastiranju neposredne, ekspresivne, zatrte in izmučene zemeljske telesnosti protagonistke ter mogočne poduhovljene glasbe Zbigniewa Preisnerja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani