nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Protagonistka v popotnem plašču in s težkim starosvetnim kovčkom v roki pride na prizorišče, v dvorano (osvetljeno skozi velika okna na desni, ki rišejo na zaslon spredaj in skozi odprta vhodna vrata od zadaj) od zunaj, z desne strani in od zadaj skozi avditorij, tako da se sprva riše le njena silhueta oz. senca na oknih in belem zaslonu. Na asketskem prizorišču jo čakata le bolniška postelja na levi in škripec s belo vrvjo na desni ter par ženskih salonarjev, ki ga obuje za začetek dogajanja. V nadaljevanju nam s skrbno premišljeno mimiko in odrskim gibanjem (ne plesom) ter pomenljivo uporabo rekvizitov in kostumov (otroška oblekica, medvedek, prstan, dvoje ženskih enodelnih oblek, sipek prah ...) z obredno zbranostjo in čustveno ekspresivnostjo izvede srhljivo stopnjevani notranji »predsmrtni striptiz« pesniško občutljive, sebi zveste in zapletene osebnosti, ki v družbenem okolju vselej ostaja nerazumljena, tuja in osamljena s človeško neponovljivostjo in enkratnostjo
svoje drugačnosti, dokler se neznosnost bivanja tako usodno ne razboli v njej sami, da jo privede do tretjega in poslednjega poskusa prekinitve življenja in dokončnega odpotovanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani