nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
V predstavi se na bolniški, v resnici pa smrtni postelji v ambientu kot bolnišnici Tristan na koncu tretjega dejanja še bori za poslednji stik z Izoldo; smrt mora počakati do prihoda njene ladje, ker je hrepenenje močnejše, spomini in vizije so kot eliksir za ranjeno življenje; ne moreš umreti, če veš, da se bo nekaj zgodilo, kar se mora zgoditi; intuicija je več kot vedenje; Wagnerjeva glasba v tretjem dejanju v dramatičnih akcentih reže valove dveh ladij: Izoldine in Markejeve; nikjer v Tristanu ni toliko poudarkov kot na tem s poslednjimi čustvi, predsmrtnimi občutenji, potovanju h koncu prežetem wagnerjanskem ekrazitu. Tristan, ki ga še pred tem poslednjim viharjem v duši že skorajda pokopljejo; v predstavi se okrog njegove postelje zgrinjajo ljudje kot ob kakem kropljenju mrtveca (česar sicer v partituri nima), zbere tisto nadnaravno moč, poslednjo razgaljenost biti (sname si vse obveze s smrtne rane, zadane z nožem v hrbet), da bi priklical Izoldo. In ona sliši njegov voca me.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani