nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
In tako kot je vsaka še tako nepomembna arhitektura napolnjena z lastno pripovednostjo, tako tudi v teh dimnikih prepoznamo individualnost in njihovo enkratnost v določenem prostoru. Prav lahko jih jemljemo kot nekaj visokega, pokončnega, celo neuklonljivega, kar se torej ponosno dviga nad tako rekoč ruševine preteklosti, hkrati pa nezadržno z njimi vred propada. Zato je mogoče v tej seriji in sploh v njegovih fotografijah najti niz prispodob, ki nam ob konkretnih primerih ponazarjajo naš nespoštljiv odnos do narave ter do oblikovanja krajine in arhitekture, ki je ostala v njej iz časov industrializacije dežele in s katero sedaj ni kaj početi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani