nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Ta megla ima svoje nosilce: denimo Novinarja, ki v spregi z Zgodovinarjem širi novokomponirano resnico o polpreteklem času, pa Filozofa, ki je njun metafizični alibi, pri tem pa se mu glas zatrese vsakokrat, ko omeni ime velikega Vodje, Novinarko, ki jo raznežijo vsakršne minule tragične zgodbe, današnjih pa ne vidi, in pri tem nehote (?) nekomu služi, Kritika, ki se pred izrekom sodbe izmuzne v pretirano zgovornost, Ministra, ki svojo praznino širi tudi na zakone, ki jih vročično zagovarja, Dostojanstvenika (kakšna beseda! bi rekel B. B.), ki pridiga o revščini, za njeno odpravo pa ni pripravljen dati niti beliča, in Pisatelja, ki mu je z veliko Zmago zgodba poniknila v tolmun. »... današnji pisatelji /.../ so le pomožni politiki, le agitprop oddelek strank ali pa, kar je še huje, zaostali v preteklosti, katere obnavljanje je danes groteskno«, pravi. Megla, ki se širi po sredini, je prekrila sedanjost s preteklostjo, prostor, poln megle, pa je prazen prostor, v katerem žvenketajo
kosti in v katerem se najbolje počutijo votli ljudje. »Mi smo votli ljudje / mi smo nagačeni ljudje /naslanjamo se skupaj / glava polna slame.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani