nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Ob neobičajnih »odraslih« temah revščine oz. socialne odrinjenosti na rob, staranja oz. minevanja ter smrti in celo posmrtnega življenja »na drugi strani« sveta, se zdi za doživljanje predstave pomembna tudi tema celote in delov, razdvajanja in ponovnega stapljanja v eno, ki jo v dogajanje prinaša svetloba Lu(ne), na začetku in koncu zaokrožene v oblo popolno svetlečo kroglo, med popotovanjem pa v treh svetlečih »rezinah« razdeljene med, in.
Simpatične namizne lesene lutke, ki morda zaradi dolgega koničastega lesenega nosu naslovnega junaka sprostijo nežno nostalgično asociacijo na Ostržka, je likovno zasnovala, ročno pa so jih od zadaj tudi igralsko polnokrvno oživljali (kot nepopravljivo samozadostni, vzvišeni in akademsko nastopaški Mojster), (kot plebejsko poulični zbiralec pomij), (kot nesramno prostodušna pljuvalka), (kot temperamentni in bistroumni Ukulelar) ter (kot mogočni in hrupni Velikan z drevesom v ušesu), ki jim je pri izbiri jezikovnih ravnin in odrski
izreki pomagala lektorica. Za vsebinsko ustrezen in zaokrožen zvočni oz. glasbeni vtis celote je poskrbel skladatelj in izvajalec posnete inštrumentalne spremljave na osmih različnih inštrumentih, ki je izkoristil tematsko angažiranost uprizoritve in ritmično členjenost Rozmanovih songov za solistične in zborovske napeve v ustreznejši smeri bolj brechtovsko-weilovske prebudniške robatosti kot pa broadwaysko uspavajoče blagoglasnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani