nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Mislim na naše noveaux riches, na srednji sloj malih srečnih ljudi, ki želijo imeti vedno več, ki svoje bitje in žitje usmerjajo v pragmo, v prisvajanje materiala, v prilaščanje teles, v hedonizem, ki ga najbrž sploh ni več mogoče živeti tako kot nekoč, saj je postal preveč imperativen in se je izčrpal, in to se zgodi tudi glavnemu liku mojega romana. Mogoče je pri njem nenavadno samo to, da se mu kljub vsemu dogodi obrat, da se mu svet pokaže kot prazen in ga skuša zapustiti, a ne na način, h kateremu sem se nagibal včasih, ko sem skušal junaka odstraniti po najlažji poti, ga ubiti, zadaviti, ustreliti, temveč tako, da poskuša najti drugačen svet v sebi in tudi zunaj sebe.
Ali je v romanu ob njegovih globalnih razsežnostih vendarle še kaj specifično slovenskega?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani