nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Tarantinova vloga »povabljenega režiserja« (posnel je sekvenco, v kateri na sovoznikovem sedežu prevaža truplo), je pravi mali božji dar; prispeval je mesene dialoge in nekaj duhovitih prebliskov, česar preostanek filma - razen, kadar je v kadru Rourke -, ne premore niti za vzorec.
film je videti krasno, dizajnersko, skoraj pretirano popolno, toda ko se uvodna fascinacija nad skrbno oblikovanim digitalnim ozadjem poleže, postane dominantna grafična podoba moteča, sploh po uvodni tretjini, ko film zapusti Mickey Rourke kot hulkovski Marv, brutalna dvonožna pošast, ki maščuje smrt cipe, izbranke njegove strastne noči. Rourkova nepozabna pojava - ob kateri Willis, nekdanji akcijski junak, ter, ki je očitno zgrešil film, preprosto zbledita - podari Mestu greha tisto, kar v vse bolj konfekcijskem holivudskem žanru vse bolj pogrešamo, trdega, zadirčnega, nihilističnega, a duhovitega in simpatičnega (super)heroja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani