nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Predstava z epsko strukturo (menjavanje v glavnem solističnih nastopov igralcev-pevcev z glasbenimi točkami) počasi vzpostavlja kočljivo in na prvi pogled kontradiktorno ravnovesje med nastopajočimi kot »mejnimi« in degradiranimi osebki, pravzaprav »pacienti« bolnišnice, v kateri smo (in zunaj teatra lahko še zmeraj srečamo resnične paciente), njihovim skorajda ironično distanciranim, brechtovskim podajanjem skrajno problematičnih vsebin, in glasbo kot najvišjo oz. povzdignjeno manifestacijo človeškega duha.
Prvi del je verbalno gostejši in učinkuje na nivoju vsebine - in to ves čas z neke vrste nelagodjem ob nekakšni skorajda fizični navzočnosti groze, obupa in smrti, ki se ga je le težko otresti - v njem pa, denimo, izstopajo prizori igralcev kot godbenikov, ki skozi pihalne inštrumente z lahkoto in naporom hkrati odpojejo svoje pomenljive pesmi, pa je drugi del bolj »koreografski«, iz njega pa izstopi prizor, ko si igralci nadenejo
otroške maske in iztegnejo dlani proti občinstvu; nič patetičnega ni v tej gesti, nič deklarativnega, saj je Marthaler za to tako gledališko kot glasbeno preveč inteligenten, temveč nagovor občinstvu, naj premisli, in še več kot to, naj preveri svojo elementarno človeško dovzetnost in se odloči, kaj bo storilo. Nenavadno angažiran teater, ki tako rekoč na kraju samem »zabava« in opozarja hkrati, oboje pa počne v izvirni gledališki formi, s premislekom in nedvomno več kakor »uspešno«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani