nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Gre namreč za enakovredno glasbeno in gledališko postavitev, delno instalacijo (uvod v predstavo je ogled skromne, a toliko bolj pretresljive razstave v opuščenem paviljonu bolnišnice, v katerem so tako rekoč še včeraj bivali psihiatrični bolniki, ob mraku pa se pred Jugendstiltheatrom, kjer poteka predstava in ki sodi v sklop bolnišnice, prižge svetlobna postavitev, nekakšno pokopališče otrok), delno esejistično meditacijo, delno nekakšno angažirano »opereto«, z odlično pripravljenimi in izvedenimi glasbenimi točkami (med njimi so samospevi, Brahmsa, Mahlerja,, Šostakovičev klavirski preludij ipd.). Tema uprizoritve je evtanazija otrok v času nacizma, in to še posebej na, ki je imel za to pripravljen poseben »program«, pa tudi vsakršna rasistična selekcija in eliminacija (v smislu »Endlösunga« imenovana tudi »evakuacija«) neenakih tako v natančno lociranem zgodovinskem kot tudi v časih »revidirane« nacistične ideologije ali celo sodobnih biopolitičnih postopkov (npr. genetski
eksperimenti ali trgovanje z organi).
Predstava z epsko strukturo (menjavanje v glavnem solističnih nastopov igralcev-pevcev z glasbenimi točkami) počasi vzpostavlja kočljivo in na prvi pogled kontradiktorno ravnovesje med nastopajočimi kot »mejnimi« in degradiranimi osebki, pravzaprav »pacienti« bolnišnice, v kateri smo (in zunaj teatra lahko še zmeraj srečamo resnične paciente), njihovim skorajda ironično distanciranim, brechtovskim podajanjem skrajno problematičnih vsebin, in glasbo kot najvišjo oz. povzdignjeno manifestacijo človeškega duha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani