nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Večina vlog (vse se izognejo cenenemu simuliranju norčevske katatonije) je izpeljana napol, bolj izraziti so kot živi koš med tekmo košarke, sicer s fiksacijo razpetosti na križu; Tarek kot marginalizirani Poglavar, sprva v drži zvezanega srepega pogleda; Vlaškalič s trzavim, tudi z masko ojdipovsko deformiranega Billyja. Scena Jasne vzbuja (kljub sledenju estetiki njenih dosedanjih celjskih sodelovanj) vtis konstruiranosti, upoštevajoč imperative, ki jih določa predloga; kostumi Bjanke sledijo nestresni realistični smeri.
S psihiatričnimi ustanovami te baže ima slovenska dramatika bližnje razmerje vsaj od Jančarjevega Velikega briljantnega valčka (1985) - pri čemer pa uprizarjanje dramatizacije Keseyjevega romana, ki je bil 1975. osnova Formanovi filmski ekranizaciji, po skoraj trideset letih učinkuje kot preizkušena konvencija, kliše in anahronizem hkrati (prevod, pregiben in živ, tega ne spremeni) - režija zaide tudi v tako elementarne rešitve (denimo v sklepu z
nadetjem perjanice), kot jih od nje ne bi pričakovali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani