nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Marelice in breskve, vrane in srake, dež in sonce, letni časi in deli dneva, prazniki in vsakdanjiki - vse to teče v neustavljivem »avtohtonem« toku, na katerega pesnik vpliva le z rahlo gesto. Njegova intervencija je pogosto zgolj »ponižni komentar«, nikdar moralizem ali obtožba; pisec haikuja je predvsem pozorni opazovalec, ki se mu narava tem bolj odpre, manj posega vanjo s predsodki. Gre seveda za »čisto zrenje«, ki loči med seboj različne pisce haikujev (zvrst se v zadnjem času na Slovenskem razcveta): na tiste, ki zapisujejo lastne misli, utrinjajoče se ob opazovanju narave (sodobni haiku je ta pojem precej razširil), in tiste, ki zapišejo »misli narave« same.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani