nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Tič je v legi koristolovskega grmenja, v vlogi stremuha z bolestno voljo do moči, na preži z nenehnim sumničavim preudarkom ujetega psa, »sestavljeni karakter« z aristokratsko samopodobo, po zapeljanju solsticijsko vrele ženske glave mehanski stroj z apetitom po preseženju lastnega stanu, prevrtljivež, ki stremi samo navzgor in zida fantazmatske gradove v oblakih - ko doseže mejo, do koder ga nese mesena spozaba s socialno nekompatibilno figuro, Juliji že poda britvico, pospremljeno s sugerirano možnostjo odrešitve. To je prava politika za lik Tič, ki trdo usmerjevalsko roko potrebuje; že kot duševna decentriranka in žrtev lastnega temperamenta na lovu za prepovedanim služabniškim erosom (ki ga poskuša impresionirati z izkušenostjo v pitju piva, drugič s sočutjem ob revščini; prepriča pa zgolj površni pogled). Negacija, ki jo vanjo uperja režija, ni mizogina v trdem strindbergovskem slogu: z nastopita kot enakovredna akterja esencialne drame, ki vodi v družno uvidenje
absolutne ujetosti v opredeljeno realnost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani