nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Mestno gledališče ljubljansko, premiera 7. 4. 2005
Prvo, kar zaznamuje Šedlbauerjevo režijo Kralja na Betajnovi, je prostor s posebno atmosfero, ki ga podpisuje scenografka; sodobna gostilniška kuhinja s črno-belimi ploščicami po tleh, narebranimi srebrnimi cevmi in napami in velikim rjevarnim štedilnikom na sredi, ob katerem sedi zaposlena v Kantorjevem gostišču, popevajoča novokomponirano plažo z zmehčanimi l-ji ob lupljenju krompirja, in zraven domača hči,, z avbo v napol, in ob četrtinki že malo fajhten, ki deluje precej rokersko, dolgolas in v škornjih, in se neartikulirano smeji; gre za prostor nekje med javnim in zasebnim, da je hkrati izločen, nekakšno skrito »zakulisje« javnega, gostinskega, hkrati pretočen in odprt, za izbrane povabljene in vsiljivce, proti mizam z gosti, ki jih občasno ugledamo skozi odškrnjena nihajna vrata, in skozi se potem pokaže, pa ne razumemo povsem, tudi, ko ga ženejo orožniki. Gre za dosleden prenos Cankarjevih napotkov, ki
kaže, v kaj se je Betajnova razvila v tem nekaj več kot stoletju od nastanka drame; iz krčme kot centra trškega dogajanja v nobel domače gostišče z narezki in zrezki, odprtim vinom in retrokmetstvom kot ponudbo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani