nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
In ker je vse predmetno v odrskem volumnu (scenograf je režiser sam) postopoma prevračano na glavo, v bingljajoče lebdenje, je izid te družinske drame vtis maše zadušnice za svetom, ki izgublja tla pod nogami. To stanje zblaznelosti pa je, kaže režija, zgolj reciklaža »založene« preteklosti (»arheolog« Norec jo odkriva v prsti, po kateri hodijo) - osebje s kovčki v sklepu je jasen namig: nič ni zares pokošenega in poklanega; oblastniški glumači prihajajo in se ukinjajo - kratkovidna natura igra stare igre v neskončnost. Norec, izjemni-, vedec in videc z vpogledom v stanje stvari (v enem boljših kostumov), tu za odtenek manj brezbrižno opazujoč svet okrog sebe, se (nič manj zbit od Leara) naposled umakne, zaplava v prostor brez gravitacije.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani