nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Avtoportret v konveksnem ogledalu se potemtakem zdi ustrezna metafora za pot, ki jo opisujejo Ashberyjeve pesmi - iz objektivnega v subjektivno oz. od sebe nazaj k sebi - in ki ji »na poti« stoji migetajoča in popačena slika oz. »svoj odsev ... portret tega odseva, ko je ta odstranjen«, kakor je rečeno nekje na začetku pesnitve. Sicer je njen »junak« renesančni slikar Parmigianino, avtor znamenitega avtoportreta na les iz let 1523/24, njena površina je na trenutke esejistična, njena »geografija« se razprostira od izvirnega Rima, preko, kjer je pesnik leta 1959 prvič videl Parmigianinovo sliko, do New, »logaritma drugih mest«, kjer je nastala pesnitev, ena njenih osrednjih tem pa je tudi, tako se zdi, spominjanje oziroma pomnjenje ter zavest o »drugosti«, o tem, kar »nismo mi«, čeprav je to vse, kar nam je dano videti v ogledalu, pri čemer »nihče ne more povedati, kako se je zgodilo, da je tako«. Ashberyjeve pesmi pa poskušajo - živo, sugestivno, po zaslugi treh prevajalcev tudi
povsem današnje - ravno to. B. L.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani