nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Verjetno je ravno njihova količina, njihova prerivajoča kohabitacija v besedilu, pa tudi povišana in mestoma blago pretenciozna obdelava tisto, kar nam onemogoča uzreti naslovnega protagonista; tudi distanca, ki izhaja iz dejstva, da se nahajamo v nekakšnem post času, povzroči, da je Werther le še presečišče pričakovanj okolice, vse do bridkega konca še najmanj on sam.
Ob tem je postavljen na nedoločljivo mejo med avtistično zazrtostjo v prazno in ustvarjalno, skoraj logoreično vročičnostjo. Vsaj pod režijskim vodstvom in ob dramaturški asistenci avtorice se nam, kot ga odigra, izkaže za izpraznjeno subjektiviteto, njegova občutljivost, ki je najprej trpna in skrajno nevsiljiva, je prej sled odsotnosti orientacije, po statičnosti in manipulabilnosti na začetku potegne celo na kakšnega Hauserja; kasneje, pa ne v uprizoritvi ne vidimo časovnih preskokov, vse je v istem tempu in z enakim govorom, brez razlike med znotraj in izvengledališkostjo, brez sledi stilizacije in
drugostopenjskosti, ki bi razrešila različne nivoje igre, se njegova pojavnost spremeni v trzavičnost, ima napade krčevitosti, je mehanični recitator in takoj nato drgetav padavičar.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani