nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Opravila in snovanja, ki so v navedbah namenoma zajeta od vrha nazaj k začetku, so nastajala, rasla, se prepletala med seboj od ustvarjalnih zasnov do analitične in kritiške racionalnosti, ki pa je tudi v najbolj znanstvenem zamahu ob mladem ohranjala subtilno razmerje do »zračnosti« kot prispodobe za človeško toplino, kakor jo je priporočal za uprizoritev svojega teksta Rombino žalostni klovn leta 1960 v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Toda pred tem je minilo dobro desetletje študija in igralstva: diploma na komparativni in kar nekaj, natančneje skoraj petdeset vlog mladostnih likov v na novo nastajajočem Mestnem gledališču (od 1949 do 1959): v Cankarjevi Lepi Vidi, pisar Klikot v znamenitem ponovnem odkritju Grumovega Dogodka v mestu Gogi (1954), v Torkarjevi Pisani žogi, v Utvi Čehova, Brezposelni v Brechtovem Dobrem človeku iz Sečuana, Popotnik v Cankarjevem Pohujšanju, »presenetil« je kot v Camusevih Pravičnih ljudeh (1956). Kot igralec je ponazarjal
subtilnost likov, prepuščenost samosti, nemoč malega človeka, pa vendar vztrajanje v človečnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani