nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Biografije mu niso tuje; La (Pobesneli bik), Henry (Dobri fantje), Dalajlama (Kundun) so bili filmski portreti bolj ali manj znanih osebnosti; eni bolj prepričljivi, drugi manj, a Scorsese pri biografiranju nikdar ni bil bolj konvencionalen kot v primeru Letalca, s katerim življenje in delo Howarda ( Di Caprio) - ekscentričnega bogataša, dediča teksaškega inovatorja, samooklicanega filmskega producenta, občasnega režiserja, ljubimca holivudskih starlet, notoričnega fobika in introvertiranega samotarja, predvsem pa obsedenega letalca in letalskega konstruktorja - zameji med letoma 1927 in 1947.
Prolog in epilog Letalca sta simptomatična za klasično biografsko dramo; Scorsese film odpre s hipnim prizorom iz Hughesove mladosti, s katerim razkrije genezo njegove obsedenosti s čistočo, patološkega strahu pred osebnim stikom in vsemi možnimi zunanjimi vplivi, ter sklene s sekvenco kongresnega zaslišanja, med katerim se je branil obtožb o vojnem dobičkarstvu. S prvim
prizorom Scorsese afirmira njegov lik in zacementira tragično življenjsko pot, z drugim ga, simbolno, postavi v pozicijo moralnega zmagovalca, kar predstavlja spretno potezo, katarzičen moment, h kateremu (ameriški) biografski filmi vedno težijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani