nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Nekam skromno in v usodo vdano mi deluje postava, sedeča na obrobju parka, zlasti če si z nekaj resignirane hudobije (ali smisla za simboliko) prikličem v spomin spomenik nedaleč stran, čez progo, in obrnjen približno v to smer - kot bi nadnaravno visoki še kar kričal na tihotnega in nemočnega nekdanjega soborca...
Po naključju v reviji »Sodobnost« isti dan preberem aforizem, ki v daljšem pogovoru med drugim pravi: »Kocbeku bi postavili največji spomenik, če bi odnesli dva spomenika iz mesta.« Po svoje se strinjam s satirikovim zasukom, ki je seveda bridko priostren, a ob tem se tudi vprašam, kdaj nazadnje smo v Ljubljani komu - če ne štejem revolucionarjev - postavili pošten pomnik; v misel mi pride le, ki ga kajpada zasluži, a je v soseščini kolodvora, kjer se je znašel, občutno degradiran...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani