nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Tako je Berlinale letos štartal z Afriko. Afrika je bila zavestna programska odločitev (»fokus«, pravi v letošnji promocijski okrožnici programski direktor Kosslick), poleg teh dveh bomo v tekmovalnem programu videli še južnoafriški film iz Kayelitshe (o operni pevki, ki se je proslavila v tej vlogi). Seveda pa noben od teh treh filmov ne pripada afriški kinematografiji, vsi so posneti z evropskim denarjem in kadri, Afričani le statirajo, zato pač ni mogoče govoriti, da je sicer dobrodošla berlinska gesta znamenje kakšnih sprememb v svetovni kinematografiji; Afrika je kinematografsko še zmeraj kolonija.
O njeni podrejeni vlogi pripovedujeta oba filma; prvi to (Človek človeku) je šolski primer klasičnega kolonializma, sprijetega z rasizmom, Hotel Ruanda pa je lep primer neokolonializma, pomešanega z brezbrižnostjo Zahoda. Wargnierjev film se sklicuje na vročico darvinističnih antropologov, ki so hoteli naravni razvoj človeštva na vsak način in na silo opremiti z
»dokazi«, med opico in človekom je bilo treba najti vezni člen - in najdejo ga v afriških Pigmejcih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani