nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Smučanje, I. (spominski graja in zavržba) - Ti grozni, nenaravni čevlji, težki vsak po par kil, v katere je stopiti grozna muka, saj, skladno s svojim imenom, oklepajo podplat, pritiskajo ob nart in mrtvijo gleženj, ti čevlji, v katerih se premikaš okorno kot astronavt, a jih je treba še silno tesno zapreti, da ima noga v njih kar najmanj prostora in se pošteno duši; te čevlje potlej zatakniti v za to določene vezi (saj, saj, »vezi«!), v katerih ne smejo niti migniti, kaj šele, da bi poplesovali; s temi čevlji-oklepi se potlej premikati, opiraje se na palice, na deskah, ki imajo ob straneh kovinske robnike in so spredaj rahlo ukrivljene navzgor; se premikati načeloma navzdol, po bregu, pobočju ali strmini, ki je ponekod posuta s kupi svežega snega in drugje ledena; po strmini, ki se je ne vidi dobro, ker je megla in veter in snežni pršec (ker je vreme, skratka, takšno, da bi psa ne spustil ven, kdor ima pameti in srca); po strmini, ki se je ne vidi skoraj nič, ker so očala
orošena ali pa snežinke bijejo v oči, ki se močno solzijo, in je zato prava sreča, če se zvrneš le napol in ostane les na čevljih, ne pa, da odbrzi nekam stran, kjer ga potlej dolgo iščeš; vražja sreča, če ne butneš v katerega od sovozačev, ki se tudi trudijo s klančino (ali on vate!), in nekako, po mnogih postankih, primotoviliš dol, trd od mraza in lastne nesproščenosti, prepihan, s premrlimi rokami in za vratom moker od svežega snega; dol, kjer te ne čaka drugega, ko da stopiš v vrsto, med premaknjence, kakršen si sam, in potrpiš, da te naprava (moker sedež, da se nanj lepijo hlače in skozi mnoga oblačila čutiš hlad) počasi potegne - skoz sneg, veter, zmrzal - spet gor, in veš, da se bo (do rešnjega mraka) neusmiljeno ponavljala ta reč.
Nedelja, 30. januarja
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani