nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Pri tem se je sklicevala na avtorje, ki so utemeljevali kontinuiteto pripadnosti tega območja Italiji tudi z arheološkimi tezami; te naj dokažejo višjo stopnjo razvitosti italijanskega prebivalstva v primerjavi s kmečkim, nekulturnim slovanskim.
In vnovič po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške, ko je po krajšem začetnem oklevanju italijanska zunanja politika zavzela stališče do nujnosti revizije mednarodnopravnih pogodbenih temeljev novih dveh držav, naslednic razpadle Jugoslavije, je bilo mogoče v okviru želje po »nadgradnji« osimske pogodbe (1975) zaslediti prvine vračanja k tezi o zgodovinski (civilizacijski) upravičenosti Italijanske republike do nekakšne zgodovinske kompenzacije zaradi izgube slovenskih in hrvaških ozemelj, ki so bila med dvema svetovnima vojnama deli Kraljestva Italije.
Uporabljena terminologija, ki se je nedotaknjena ohranila v senci skrajnih nasprotij blokovskega spopada, je novim generacijam osvežila
znanstvene teze, katerih namen je bil dokazati, da so bila ozemlja, ki so z mirovno pogodbo leta 1947 in z osimsko pogodbo 1975 pripadla Sloveniji (Jugoslaviji), v zgodovini kontinuirano deli italijanskega nacionalnega prostora.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani