nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Za vročo magmo zgodbe poskrbijo še zunanja prisila - z do skrajnosti napeto delovno disciplino, ki meji na hiperkorektnost, nesmisel in komičnost, z žrtvovanjem za »boljše življenje«, tako zelo značilnim za delovno vnemo predvojnega nemškega kulturnega kroga, ki je potem pripeljalo v »slabše življenje« (nacizem in njegove posledice), potlačenost, travme in nova sovraštva - ter notranja, družinska prisila, s predsodki in nepisanimi pravili ter »kaj bodo pa drugi rekli«, kar pa v bistvu poznamo tudi, saj so to tudi določila iz našega, slovenskega kulturnega kroga, ki tako veliko dolguje nemškemu. Lepših pogojev za razvoj nasilja si tako pravzaprav ne moremo predstavljati - tragičnost pripovedi je v tem, da glavna junakinja ves čas gleda tej grozi v oči, si jih pred njo ne zatiska, trpi udarce svojega »izjemno talentiranega« moža, s katerimi jo zbija (tudi nosečo) na tla, a se ne zna izplesti iz teh štren socialne in siceršnje družinske in čustvene ujetosti v lasten pekel, ki ga pred
nami pisatelj natresa z brezbrižnostjo pripovedi, kot bi trosil kokoškam koruzno seme. To je biografija pekla in gorja, ki ga ne more oprati nikakršna virtuoznost in muziciranje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani