nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Polifonija glasov pripovedovalcev - sem je treba kot tretjega dodati še nepristranskega pripovedovalca - se prepleta s kontrapunktom iskanja življenjskega smisla in z nekaterimi znanimi identifikacijskimi točkami, ki določajo Avstrijce in njihov življenjski prostor v dvajsetem stoletju - in ki so sicer stalnica v sodobni avstrijski prozi: nasilje med možem in ženo, skrajno, in pomešano s krvjo nerazdružljive ljubezni, nasilje v družini, med vsemi člani in v vseh smereh, nasilje v družbi - od predsodkov, prepovedi, neumnih predpisov in tradicij, nasilje, ki je seštevek vseh teh osebnih grdobij, grobosti in skrajnosti in preraste v nacistično podivjanost ... Kot nasprotje - kar je nujno potrebno za tragičnost - se pojavi rahla čuteča osebnost pesnikove mame, ki sicer opravlja nujna rutinska dela, da obdrži družino v materialnem in socialnem pogledu - in pa skrajna narava očeta, ki naj bi sicer slovel po svojem glasbenem daru, kar pa v romanu odločno in vsesplošno preglasi njegova
skrajna brutalnost, ki mu zniža človeško dostojanstvo na stopnjo prostaka. Za vročo magmo zgodbe poskrbijo še zunanja prisila - z do skrajnosti napeto delovno disciplino, ki meji na hiperkorektnost, nesmisel in komičnost, z žrtvovanjem za »boljše življenje«, tako zelo značilnim za delovno vnemo predvojnega nemškega kulturnega kroga, ki je potem pripeljalo v »slabše življenje« (nacizem in njegove posledice), potlačenost, travme in nova sovraštva - ter notranja, družinska prisila, s predsodki in nepisanimi pravili ter »kaj bodo pa drugi rekli«, kar pa v bistvu poznamo tudi, saj so to tudi določila iz našega, slovenskega kulturnega kroga, ki tako veliko dolguje nemškemu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani