nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Čeprav skušata avtor in prevajalka nadeti romanu okvir obeležja, pa je pripoved v bistvu vročičen monolog dveh glavnih protagonistov, po navedbah poznavalcev naj bi bila to pisateljeva starša, tako kot ga je verjetno slišal in razumel njun sin. Polifonija glasov pripovedovalcev - sem je treba kot tretjega dodati še nepristranskega pripovedovalca - se prepleta s kontrapunktom iskanja življenjskega smisla in z nekaterimi znanimi identifikacijskimi točkami, ki določajo Avstrijce in njihov življenjski prostor v dvajsetem stoletju - in ki so sicer stalnica v sodobni avstrijski prozi: nasilje med možem in ženo, skrajno, in pomešano s krvjo nerazdružljive ljubezni, nasilje v družini, med vsemi člani in v vseh smereh, nasilje v družbi - od predsodkov, prepovedi, neumnih predpisov in tradicij, nasilje, ki je seštevek vseh teh osebnih grdobij, grobosti in skrajnosti in preraste v nacistično podivjanost ... Kot nasprotje - kar je nujno potrebno za tragičnost - se
pojavi rahla čuteča osebnost pesnikove mame, ki sicer opravlja nujna rutinska dela, da obdrži družino v materialnem in socialnem pogledu - in pa skrajna narava očeta, ki naj bi sicer slovel po svojem glasbenem daru, kar pa v romanu odločno in vsesplošno preglasi njegova skrajna brutalnost, ki mu zniža človeško dostojanstvo na stopnjo prostaka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani