nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Če bi iskrivo Borgesovo pisanje in literaturo, ki sta bila zanj nekakšno neskončno branje besedil ter iskanje prvotnega zapisa, včasih pa tudi postmodernistično preigravanje filozofskih paradoksov s pomočjo literature, prevedli na film in mu dodali še nekaj podjetniške ekonomike, bi resnično prekanjen (in seveda tudi predrzen) režiser ob povabilu, naj posname novo različico kakega že posnetega filma, naredil podobno kot Pierre: stara, torej originalna različica filma bi bila hkrati že tudi njegova, povsem enaka, ista, zgolj z novo najavno in odjavno špico filma ter z interpretacijo, da sicer gledamo isti film, ki pa je, podobno kot Kihot hkrati tudi povsem drug film, saj ga je na sicer enak način posnel drug režiser v povsem drugem času.
Čez nekaj tednov bo ravno osem let od tega, ko je nekaj podobnega naredil, oče Vojne zvezd, ki vsega skupaj sicer ni zavil v Borgesov postmodernistični plašč, se je pa zato veliko bolj usmeril na izkupiček na kinoblagajnah. Nekaj
manj kot dvajset let po premiernem predvajanju prve Vojne zvezd iz leta 1977 jo je v kinodvorane poslal ponovno kot sicer isti, pa hkrati nov film, ki ga je računalniško dodelal in obogatil (kar bi v Borgesovem žargonu najbrž pomenilo, da mu je dal nov pomen v drugem času), kot režiser pa je sicer seveda spet podpisan on (aluzija na Borgesa bi tu lahko bila, da gre v bistvu za drugega režiserja, saj je dvajset let kasneje pač že bolj ali manj druga osebnost).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani