nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Japonski film zadnjih petnajstih let seveda premore številna umetniška imena v smislu »klasične« filmske govorice, vendar lep del svojega slovesa dolguje tako žanrskim režiserjem kot avtorjem, ki so izrazito nepredvidljivi, neobvladljivi in samosvoji.
Retrospektiva se je tovrstnim imenom povečini elegantno izognila, kljub temu pa je vredno izdvojiti Soga Ishiija in film Labirint sanj (1996), minimalistično psihološko srhljivko o ubijalcu avtobusnih sprevodnic, pa tudi zgodnja filma (letnika 1996) na Zahodu izredno razbobnanega in cenjenega Kiyoshija Kurosawe (z Akiro nista v nikakršnem sorodu), »mojstra« atmosferske grozljivke.
Brez konkurence med gostujočimi imeni je Takashi Miike, nesporno najbolj razpoznavno ime sodobnega vzhodnjaškega filma, nepopravljivi eklektik, žanrski ikonoklast, človek brezmejne fantazije, prvak v nizanju absurdov, eden najproduktivnejših režiserjev vseh časov (s povprečjem petih do šestih posnetih
filmov na leto), ter ime, ob katerem se kritiška srenja še vedno ne more zediniti, ali je genij ali navaden šarlatan.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani