nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
V gledališču, mislim, da si človek želi, da bi krščanska miselnost prepajala gledališče, učinkovala nanj in vplivala na tisto publiko, ki sicer čuti odpor do iger z neposrednim religioznim nagovorom.« Kljub navedenemu pa bi težko rekli, da želi izdaja Eliotovih dram v zbirki Neminljivi avtorja prikazati samo kot religioznega dramatika. Zanj - kot še za marsikoga - najbrž velja to, kar je znani prevajalec in dolgo časa gotovo najpomembnejši posrednik Eliotovega dela slovenskemu občinstvu Veno napisal h Kondorjevi izdaji njegove poezije: »Eliot bi ostal v okviru ortodoksne dogme in kot pesnik na nevznemirljivem nivoju standardnega religioznega čustvovanja, ko ne bi svojega osebnega čustvovanja in premišljevanja - s postopki pesnjenja, ki smo se jih trudili razumeti - vključil v širše, sodobne dimenzije človeškega bivanja in početja, kakršna se odpirajo moderni filozofiji, fiziki, psihologiji ...« Eliota lahko tako razumemo kot »moralista«, čigar moč, izvirnost in prepričljivost pa, s
Tauferjevimi besedami, »niso v moraliziranju, marveč v silovitosti času verodostojnih oblik, s katerimi je iskal umetniške načine, kako posredovati z vso močjo, izvirnostjo in prepričljivostjo to svojo moralno prizadetost, bolečino, stisko«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani