nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
je približek vizualne reminiscence Piafove, v tem predstava lovi biografsko ravnino: v asketski opravi (Jasna), pretežni del predstave bosa, z diskretnim izrazom telesa, kot bi notranjo silo tiščala zakrčeno v sebi, med petjem (na klavirju ji sekundira) skoraj negibna, z zadržano, ob trup zleknjeno govorico rok, kot se je spomnimo s posnetkov, predvsem pa z obrazno mimiko, ki se razteza v mučni smeh in načeloma zanika manični strah pred samoto, čeprav daje čutiti, da so šle čezenj že armade. Režijske interpunkcije so minimalne, nadgrajujoče atmosfero, ki jo ustvari pripoved (npr. izvajalkino manevriranje s in odmiki od prižganega mikrofona), ali pa so v funkciji barthesovskega punctuma s tremi večpomenskimi bovlami z vodo in plavajočimi kosi citron. Notranji prostor Piaf je uprizorjen v dimenziji človeške, mentalne krize; ki se razpre navzven skoz titansko moč glasu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani