nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2005, poved v sobesedilu:
Sledila je dolga vrsta predstav, ki jih je »stacionarni« režiser opravljal bodisi po lastni izbiri bodisi po dolžnosti, pogosto rešujoč repertoarne, zasedbene idr. zagate maloštevilnega, toda v vsakem pogledu vehementnega in ne samo v domačem okolju odzivnega ansambla.
Potem ko je ob veliki krizi ljubljanske Drame 1970 prevzel - na Križajevo pobudo! - celjsko direktorsko mesto odstavljeni in pritegnil k sodelovanju tedaj na Slovenskem najmočnejše gledališke ljudi, se je seveda potrdilo, da je »domači« zanesljivo med njimi - in pri priči je postala vsaka prezirljiva pripomba o »provincialnosti« celjskega teatra kratko malo smešna.
Vsekakor je takrat tudi doživljal enega svojih umetniških vrhuncev: najprej z Župančičevo Deseniško in pa še zlasti z véliko predstavo Eliotovega Umora v katedrali, podobno s Tragedijo o doktorju angleškega renesančnega pisca Marlowa in s prvobitno, klasično Sofoklovo Antigono.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani