nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Dobro znano zgodbo o osamljenem ter dobrodušno prijaznem paru Dedka in Babice ( in), njuni poskočni in nenehno lačni žogici Nogici () ter drugih človeških ( kot Policaj, kot Vojak in Mraz kot Črpalkar), domišljijskih ( kot Strašilo) in živalskih prebivalcih ( kot kužek Postružek in Maja kot ptiček Kraljiček), ki jih vse po vrsti ogroža hudobno razposajena družina zmajev z bližnjih vrhov ( kot zmaj Tolovaj ter in kot njegova sinova), so uprizorili s poudarkom na klasičnem spopadu med dobrim (starševsko ljubeznijo ostarelega para do pohčerjene žoge) in zlom (utelešenim v teroristično oziroma vojaško kostumiranih zmajih oziroma deklištvu nevarnih zapeljivcih) ter srečnem koncu, h kateremu lahko svoje z dejavnim sodelovanjem (kolikor mogoče močnim pihanjem hudobnih zmajev s prizorišča) prispevajo tudi gledalci. Znotraj drastično poenostavljenega temeljnega pravljičnega nasprotja so uprizoritelji poskrbeli za pregleden niz hitro prepoznavnih značajskih miniatur (tudi z
domiselnimi kostumi) ter za posamezne prizore oziroma »postaje« povezujočo nostalgično rdečo nit - živo petje znamenite lajnaste melodije ob spremljavi prave akustične lajne (ter posneto scensko glasbo in zvočnimi efekti Jurkija).
Na nekoliko arhaičnem realistično stiliziranem prizorišču scenografa, ki je poskušal na gledališko siromašnem moščanskem odru sočasno nakazovati dedkovo in babičino izbo, prepoznaven pogled na ljubljansko mestno veduto in gorski zmajev brlog, seveda zmaji niso mogli poleteti in tudi Nogica ni mogla tako svobodno poskakovati, kot to more pri lutkah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani