nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Že sama scenografija, tudi kostumografinje, ki v prvem delu ob skoraj verističen kandelaber postavi naslikano stavbo in pod njo narisan »magrittovski« horizont z oblački in obveznim napisom, da to seveda ni Magritte, čeprav se v nemem prizoru na začetku pred njim pojavi možak s cilindrom in ribo, in potem z zmaknjenimi, v vrsto, frontalno postavljenimi vrati, skozi katere nenehno uletavajo motnje glavnima osmešenima početjema, prešuštvu in tatvini. Zdi se, kot da gre za avtocitat, pri je napetost vedno med tistim(i) zunaj, ki hoče(jo) noter, in obratno; to znotraj se ne prebije navzven, zato se zdi drugi del bolj živahen po dolgi eksterierni dispoziciji, tudi kršenja prostora in alogičnosti so bolj dosledne in zgoščene, pa tudi menjava nepredvidljivega je bolj živahna.
Igra je nekje med komedijskim karikiranjem s posebnim poudarkom na občasno zvišanih, eruptivnih sprostitvah, kar nekako pritiče razrahljanim, destabiliziranim likom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani